Mobitel: 040 529 850
E-mail: apolonija@soliris.si
Sledite mi na Facebooku

Učne težave 


Učenje je naraven proces. Poteka vse življenje, čeprav se ga ne zavedamo. Omogoča, da preživimo v okolju, v katerega smo se rodili. Omogoča, da se stalno prilagajamo na spremembe v njem.

Smetnjak

Vsi smo že izkusili, kako je v stresu: telo nas ne uboga, smo nerodni in pozabljamo. Dolgotrajen stres naše dojemanje sveta in nas samih popači: vse nas skrbi. Obletavajo nas črne misli. Gledamo, pa ne vidimo, poslušamo, pa ne slišimo. Hitro se čutimo ogrožene. Srce nepravilno bije. Imamo težave z dihanjem in s čustvovanjem. S kožo in prebavo. Nepričakovane in nove stvari nas vržejo iz tira – ker je naša sposobnost prilagajanja in učenja v stresu močno okrnjena.

Danes je v stanju kroničnega stresa vse več ljudi, tudi otrok. Posebne potrebe pri šolarjih naraščajo. Izkušnje kažejo, da zanje klasični pouk ni več učinkovit. Še dve generaciji nazaj je bilo malodane samoumevno, da otroci v starosti dveh let niso nosili plenic in so se znali ujeti, če so padli. Da so ob vstopu v šolo znali sedeti pri miru, izgovoriti jasno vse glasove slovenske abecede in imeli dovolj dolgo slušno in vidno pozornost, da so od pouka lahko kaj odnesli. Da pri pisanju niso izkušali hudega fizičnega in psihičnega nelagodja. Do so razumeli besedico 'ne'. Danes ni tako.

Veliko otrok je kljub trudu neuspešnih, četudi mnogi doma s starši ob nalogah garajo cele popoldneve. Učijo se, a takoj pozabijo. Poslušajo, a ne slišijo. Gledajo, a ne vidijo. Ker kljub trudu ni uspeha, starši in učitelji sklepajo, da so ti otroci leni, nemotivirani, nevzgojeni ali nesramni. Ti nerazumljeni otroci se umikajo v navidezno odmaknjenost ali nasilje. Njihovim učnim težavam se pridružijo še vedenjske. Ne upajo spati brez prižgane luči. Eni so hiperaktivni in stalno bezljajo naokoli, drugi jokavi in kar naprej tožarijo, spet drugi brez prijateljev.

Izkušnje mnogih strokovnjakov kažejo, da tem otrokom nepravilno delujejo osnovni avtomatizmi pozornosti. Njihovo čutenje lastnega telesa je slabo, zato ga ne morejo spretno gibati. Težave z grobo motoriko so hitro opazne pri športni vzgoji, težave s fino pa pri branju, pisanju in izgovorjavi. Njihovi možgani ne znajo usklajevati dražljajev iz ravnotežnega, proprioceptivnega, taktilnega, vidnega in slušnega čutilnega sistema: ni senzorne integracije. Čeprav npr. žogo dobro vidijo, jo težko ujamejo. Njihov mišični tonus je neustrezen – nekatere mišice so kronično pokrčene, druge neaktivne. Njihova hormonska ravnovesja so porušena.

Vse navedeno onemogoča pozornost. Dobro delujoči avtomatizmi pozornosti so odraz dozorelih refleksov. Pozornost je telesna spretnost, ne hokus-pokus v možganih. Refleksi so nezavedni. Naje ne moremo vplivati z običajno vajo. Dobro delujoči refleksi omogočajo, da brez umskega truda in fizičnega naprezanja hitro in natančno zmoremo: z očmi slediti vrstici besedila; preklapljati med vidom na blizu in daleč, npr. pri prepisovanju s table; pisati brez bolečin v roki in brez gibov v predelu ust; odmisliti nepomembne slušne signale in pozornost usmeriti samo na glas učitelja; uloviti žogo, narediti preval in kolo, skakati s kolebnico in še mnogo drugega.

Ker so refleksi nezavedni, počasna pogosta vaja ne da sadov. Tudi zavesten napor ne. To je tako, kot bi od osebe s hudo okvaro sluha zahtevali, da stokrat zelo počasi pove pesem, ki smo ji jo prebrali – in pričakovali, da jo zna. Najprej je treba pomagati njenemu sluhu! Enako je s slabim bralcem, ki ga bolijo črno-beli kontrasti črk na papirju; ne zmore ustaviti gibanja črk; slediti vrstici besedila in preklapljati med vidom na blizu in daleč. Lahko ga dnevno mučimo z branjem, pa ne bo uspeha. Treba je izuriti gibanje mišic njegovih oči! To je možno, čeprav trenutno naših zdravnikov in delavcev svetovalne službe tega uradni sistem ne (na)uči. Ker otrokom s posebnimi potrebami uradni sistem pogosto ne zna pomagati, imajo odločbo celo osnovno in srednjo šolo, včasih pa celo na fakulteti.

Varnostniki, elektronske table, računalniki in novi učbeniki ter delovni zvezki v šolah ne odvajajo stresa. Ne večajo občutka varnosti. Otrokom s posebnimi potrebami ne izurijo njihovega čutenja telesa ali vida ali sluha. Šolski sistem ne upošteva naslednjega:

Naslovnica1) Optimalno učenje poteka, ko se počutim varno.

2) Stres katerekoli vrste pomeni, da nisem varna. V stresu je učenje zavrto ali nemogoče.

3) Stres poruši avtomatizme zaznavanja, npr. s sluhom, vidom, kožo, ravnotežjem.

4) Ker s čutili zaznavamo sebe in okolico, v stresu svet dojemamo popačeno. To ovira učenje.

5) Avtomatizmi čutenja so refleksni, izven zavestnega napora.

6) Delovanje čutil je mogoče izuriti.

7) Otroci potrebujejo dve obliki pomoči, ki jih uradni sistem trenutno ne nudi: a) učinkovito odvajanje stresa in rutin samopomoči že od vrtca dalje, b) urjenje čutilnih sistemov med 3. in 6. letom ali še prej, ko je refleksne avtomatizme mogoče veliko hitreje strenirati kot kasneje.

8) Refleksne narekuje genetika. So najmočnejši avtomtizmi telesa. Ko sledimo njihovi logiki, delujmo na način, ki ga je predvidela narava. Ne delamo na silo, ampak telo naučimo, da SAMO vzpostavi določeno držo ali odziv.

Več o tem v avtobiografskem romanu Vsi moji otroci in njihove mame.

 PresolanjePika

Obvestilo o piškotkih

Soliris.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.