Mobitel: 040 529 850
E-mail: apolonija@soliris.si
Sledite mi na Facebooku

slika1

Vsem mojim otrokom

Ko delaš z ranjenim Otrokom,
naj bodo tvoje dlani mehke,
tvoje oči zvezdnate,
tvoje misli prosojne in brez okov.

Tvoje srce naj tiho siplje
snope zlate svetlobe,
neomajna moč tvojih rok
naj govori o tvoji veri vanj.

Glej ga z očmi, ki ne poznajo časa,
in zapoj mu s srebrnim glasom.
Tvoj dotik naj bo tisoč metuljev
na trenutku brezmejne miline.

Vztrajaj ob njem, vse dokler
se njegove oči ne nasmehnejo.
Pozorno prisluhni njegovemu dihu
in spoštljivo objemi njegovo zgodbo.

Prihaja iz kraja, ki je svet,
in ti si priča plesu stvarjenja.

Sonet

Zgovorno tiho listje te jeseni.
Izpira dež spomine mirno v ribnik.
Polzi med prsti čas - ne tvoj ne moj -,
ko sam strmiš v odsev njegov ognjeni.

Kako skrivnostno vabijo plameni!
Med hrupni smeh krotilcev časa pada
žvenket črepinj človeških usod in svod
težak od blodenj joče v tej premeni.

Ponesi k ustom cvet, ki preostane
v razpokah časa in prestane sušo,
da vonj sinjine okrepča ti dušo,

ko tujec taval po poteh boš tujih,
iščoč neba s prgiščem zlatih zvezd
in žalost bo zadevala ob rane.

slika2

slika4

 

Rojen za radost

Prazne besede in slepila
so poniknili v prodnike Večnosti.

Otrok stoji v soju svetlobe
in pleše na glasbo Trenutka.

Njegov pogled privablja roje zvezd,
njegovo vrtenje ustvarja svetove.

Poplesuje z dvignjenimi dlanmi
in pogledom, uprtim v nebo.

Na njegovem obrazu sije Radost.

Obvestilo o piškotkih

Soliris.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.